V kulturnm programu je sodelovala Iva Pavlič – kitara in glasbeno vokalna skupina Cvetje v jeseni iz Tišine.
Rodila se je 1945 v idilični vasici Prekmurja, Turnišču. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Učiteljišče v Murski Soboti, saj je vedno sanjala o učiteljskem poklicu. Takoj po maturi se je zaposlila na OŠ Cankova, poučevala prvošolčke štiri leta. V tem času se je odprlo delovno mesto specialnega pedagoga-defektologa, na OŠ s prilagojenim programom v Murski Soboti (kjer si je ustvarila družino ,kjer tudi živi in ustvarja še danes).
Takoj ga je sprejela in se vpisala na Pedagoško fakulteto v Ljubljani-smer defektologija, kar je bila zahtevana izobrazba za omenjeno delovno mesto. Študirala je izredno, vse petke in sobote na vlaku do Ljubljane. A nikoli ji ni zmanjkalo volje, ne moči in ne časa. Prav učenci s posebnimi potrebami, ki so jo okupirali vsak dan s svojimi toplimi očmi, večnim nasmehom , so jo naučili vztrajnosti, poguma, potrpežljivosti, spoštovanja drugačnosti, ter ji vlivali energijo, da je lahko vzdržala vse napore.
Tako je v roku diplomirala, poučevala na »svoji« šoli, kot rada sama reče, dolgih enaintrideset let. Zadnjih tri mandata pa je bila ravnateljica šole, vendar stika z učenci nikoli ni prekinila. Pri teh otrocih najdeš najtoplejši objem, najiskrenejšo ljubezen in spoštovanje…..preprosto jih moraš, moraš imeti rad.
Prav kot defektologinja je morala iskati zelo nazorne poti, kako učencem s čim različnejšimi oblikami, metodami in tehnikami dela, približati snov, da bi jo razumsko dojeli. Tukaj se je začela pravzaprav njena »likovna« pot, čeprav je vzljubila slikanje že v srednji šoli pri prof. Babičevi, ki ji je dala osnovno znanje s tega področja. Risbo je imela rada in, ker so učenci v večini primerov vizuelni tipi, so skupaj ustvarjali, kjer se je le dalo. Svinčnik, barva ,papir so postali sredstvo sprejemanja in izražanja lepega in manj lepega sveta.
Po upokojitvi pa se je želja po likovnem izražanju samo še povečala. Morala je zapolniti neko praznino, ki je nastala v življenju, zato se je začela likovno izpopolnjevati v delavnicah Janeza Kovačiča, Toplice Ignjatoviča, Jožeta Denka in drugih domačih slikarjih. Še vedno imajo v sklopu sekcije Mavrica celoletne likovne delavnice, ki so tudi prijetna prijateljska druženja.
Nekoga moraš imeti rad……je njen moto. In ona ima rada vse….širno prekmursko ravnico, upognjen hrbet prekmurskega kmeta utrujenega na svoji grudi, mehkobo dreves, šelestenje listja, žuborenje potočka, let ptice in samotni kamen skrit med drobno travo.
Toda cvet, droben cvet ki se ziblje v valovanju pšeničnega klasa, je njen cvet….in je tudi osrednji motiv v opusu tihožitij s cvetjem.
Tihožitja s cvetjem so njen osrednji motiv, vizualiziran v oljni slikarski tehniki, v zadnjem času pa v akrilu. Cvetje skuša naslikati, kot ,da živi, raste –skoraj dehti pa naj je na travniku ali v vazi. Ob tem se poigrava s svetlobo in sencami, nežnostjo barv, ki izražajo neko toplino in pozitivno energijo.
Še vedno slika v bolj ali manj klasičnem realizmu, ki se mu pa zadnje leto začne rahlo umikati. Tako je začela in š čopičem ali lopatko puščati na platnu prve poteze abstraktnega slikanja. Vendar, kot sama pravi, odmik in izmik od realističnega slikanja je težek in potrebno bo veliko dela.
Njen velik vzornik je Monett.
Imela je veliko skupinskih in samostojnih razstav doma na Madžarskem in Hrvaškem
Dobila je odkupno nagrado v galeriji A. Trstenjaka v Ljutomeru (Utrujen na svoji grudi ),
Tatjana Mijatović, foto: Rade Bakračević
The post RAZSTAVA SLIK MARIJE PAVLIČ – »DOSOR« – 24.8.2017 appeared first on .
